Podjetnik lahko ugotavlja davčno osnovo na podlagi normiranih odhodkov, vse dokler ne prekorači prihodkovnega praga, ki je določen v Zakonu o dohodnini.
Zakon o dohodnini v 47. členu, ki govori o davčni osnovi vezani na dohodek iz dejavnosti, določa:
Zavezanec lahko pri ugotavljanju davčne osnove davčnega leta upošteva normirane odhodke v višini 80 % pod naslednjimi pogoji:
- če v davčnem letu pred tem davčnim letom njegovi prihodki iz dejavnosti ne presegajo 50.000 evrov, ali
- če v davčnem letu pred tem davčnim letom njegovi prihodki iz dejavnost ne presegajo 100.000 evrov in je bila pri zavezancu obvezno socialno zavarovana vsaj ena oseba za polni delovni čas, neprekinjeno najmanj pet mesecev,
in ni z drugimi določbami tega člena ali zakonom drugače določeno.
FURS nekoliko nejasno določbo ZDoh-2 pojasnjuje takole:
“Zavezanec, ki dve zaporedni predhodni davčni leti ne izpolnjuje prihodkovnega pogoja za ugotavljanje davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov, je dolžan v davčnem letu, ki sledi dvema zaporednima predhodnima davčnima letoma, ugotavljati davčno osnovo z upoštevanjem dejanskih prihodkov in odhodkov ter voditi ustrezne poslovne knjige, evidence in poslovno poročilo, ki jih je dolžan voditi za ugotavljanje davčne osnove na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov.”
To pomeni, da normiranec dve leti zapored ne sme preseči prihodkovnega pogoja. Če želi ostati normiranec in če ga preseže v prvem letu, potem mora v drugem letu paziti, da njegovi prihodki ne presegajo te meje. Tretje leto teoretično spet lahko preseže prihodkovno mejo, četrto leto mora ostati pod njo itd.
Višina prihodkov v primeru prekoračitve prihodkovnega pogoja nikjer ni omejena, npr. prvo leto normiranec doseže 500.000 evrov prihodkov, naslednje leto mora ostati pod mejo 100.000. Obveznost normiranca v naslednjem letu do države bi predstavljali povišani prispevki v letnem znesku 25.000 evrov in akontacija dohodnine v višini 20.000 evrov ter identifikacija za DDV, kar pa postavlja velik vprašaj pred smiselnostjo takšnega poslovanja z vidika davčne optimizacije.
Meja 50.000 evrov velja za samostojne podjetnike, ki dohodke pridobivajo iz naslova postranske dejavnosti (“popoldanski s.p.”) in za d.o.o.-je brez zaposlenih. Ti lahko prihodkovno mejo zvišajo na 100.000 evrov tako, da v davčnem letu (ki je načeloma enak koledarskemu letu) zaposlijo eno osebo za polni delovni čas za vsaj 5 mesecev.
Za samostojne podjetnike s “polnim oz. navadnim” s.p.-jem in pa d.o.o.-ji z vsaj enim zaposlenim pa se prihodkovna meja konča pri znesku 100.000 evrov, ki jo mora normiranec preseči v 2 letih zapored, in s tem preneha njegova pravica do normirane obdavčitve, zato mora višino davčne osnove od takrat dalje ugotavljati preko dejanskih odhodkov.
Viri:
- Zakon o dohodnini (Uradni list, št. 55/15)
- FURS-ovo splošno pojasnilo