Za normirani s.p. se lahko odločijo zavezanci, ki v davčnem letu ne preseže letnega praga prometa v višini 50 tisoč evrov. Mali podjetniki se velikokrat odločijo za ta korak, zato si poglejmo, kako se razlikujeta “navadni” in normirani s.p. Predvsem v dveh stvareh prihaja do razlik:
1.) Prvi davčno osnovo ugotavlja tako, da od davčno priznanih prihodkov odšteje 80 % normiranih odhodkov, medtem ko drugi od davčno priznanih prihodkov odšteje 100 % davčno priznanih stroškov. “Navadni” s.p. lahko davčno osnovo znižuje tako, da uveljavlja kakšne olajšave, medtem ko normirani s.p. tega ne more storiti.
2.) Normirani s.p. ne potrebuje računovodskega servisa, saj lahko evidenco o izdanih računih in osnovnih sredstvih vodi kar sam. Poleg tega mora še oddajati davčni obračun, ko je to potrebno. Ker mu ni treba oddajati letna poročila in pojasnila o poslovnem izidu, je normiranemu s.p. delo precej olajšano. Seveda se računovodski servis priporoča, če ne drugega za svetovanje ob morebitnih vprašanjih.