Slovensko podjetništvo je pred eno največjih generacijskih sprememb po osamosvojitvi. Številna podjetja, ki so jih podjetniki ustanovili v devetdesetih letih in jih v treh desetletjih razvili v uspešne družbe, danes prihajajo do pomembne prelomnice. Njihovi ustanovitelji se približujejo upokojitvi, vodenje in lastništvo pa naj bi prevzela naslednja generacija. Toda prenos podjetja z očeta ali matere na sina ali hčer še zdaleč ni samo podpis pogodbe.
Po raziskavi, ki sta jo izvedli Fakulteta za družbene vede in Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani, se približno 76 odstotkov slovenskih podjetij opredeljuje kot družinska. Več kot polovica njihovih lastnikov je starejših od 56 let, skoraj petina pa je že presegla 65 let. Posebej zgovoren je podatek, da 67,1 odstotka podjetij z lastniki, starejšimi od 65 let, nima pripravljenega načrta za prenos lastništva.
Ko se poslovna in družinska miza združita
Nasledstvo v družinskem podjetju je posebno zato, ker se poslovna vprašanja hitro spremenijo v družinska. Kdo bo direktor? Ali bodo vsi otroci dobili enak lastniški delež? Kaj se zgodi, če želi podjetje voditi samo eden? In predvsem: ali se je ustanovitelj pripravljen zares umakniti?
Prav slednje je pogosto eden najtežjih delov procesa. Ustanovitelj podjetja ni zgradil samo organizacije, ampak tudi način dela, mrežo odnosov s kupci in dobavitelji ter kulturo podjetja. Podjetje je lahko velik del njegove osebne identitete. Naslednik pa praviloma želi dokazati, da podjetja ne bo zgolj ohranjal, temveč ga bo znal razvijati po svoje.
Tako nastane občutljivo obdobje dvojnega vodenja. Starejša generacija ima izkušnje in avtoriteto, mlajša pa prinaša drugačen pogled na tehnologijo, zaposlene, trajnost, internacionalizacijo in nove poslovne modele. Če pristojnosti niso jasno določene, lahko prav razlika med izkušnjami ustanovitelja in ambicijami naslednika postane vir konfliktov. Med značilnimi tveganji družinskih podjetij strokovnjaki omenjajo prav deljeno vodstvo, nejasne pristojnosti, spore med družinskimi člani ter prepletanje poslovnih in družinskih interesov.
Priimek ni dovolj za uspešno nasledstvo
Ena največjih napak je prepričanje, da je otrok ustanovitelja avtomatično tudi najboljši direktor. Naslednik potrebuje znanje, izkušnje in predvsem lastno motivacijo. Podatki kažejo, da je zanimanje potomcev za prevzem precej manjše od želja ustanoviteljev: po podatkih SPIRIT Slovenija naj bi bilo za prevzem zainteresiranih le devet odstotkov potomcev.
Zato uspešen prenos pogosto traja več let. Naslednja generacija lahko najprej pridobi izkušnje zunaj družinskega podjetja, nato prevzame posamezno področje in šele pozneje celotno vodenje. Med ključnimi praksami uspešnega nasledstva strokovnjaki izpostavljajo zgodnje načrtovanje, usposabljanje naslednikov, dobro komunikacijo, pripravo ustreznih dokumentov in vključevanje zunanjih svetovalcev.
Pomembno je tudi ločiti tri vloge, ki so bile pri ustanovitelju pogosto združene: lastnik, direktor in član družine. Otrok je lahko solastnik podjetja, ne da bi ga vodil. Direktor je lahko eden od sorojencev ali celo profesionalni menedžer zunaj družine. Takšna razmejitev lahko prepreči, da bi se vprašanje pravičnosti v družini zamenjalo z vprašanjem, kdo je najbolj primeren za vodenje podjetja.
Predaja kot nova razvojna priložnost
Generacijski prehod zato ni nujno samo tveganje. Za podjetje je lahko tudi priložnost za novo obdobje rasti. Nova generacija pogosto prinese digitalizacijo, nove načine vodenja, širitev na tuje trge in pripravljenost na spremembe, medtem ko ustanovitelji ohranjajo dragoceno znanje, odnose in podjetniške vrednote.
Najuspešnejši prenos zato ni trenutek, ko oče ali mati otroku preda ključe pisarne. Je večleten proces, v katerem se postopoma prenašajo znanje, odgovornost, avtoriteta in nazadnje lastništvo. Prav sposobnost družine, da pravočasno odpre vprašanje nasledstva, lahko odloči, ali bo podjetje ostalo zgodba ene generacije ali postalo zgodba družine skozi desetletja.
