Pri ustanovitvi podjetja oziroma odločitvi za samostojno podjetništvo se mlademu podjetniku odpirajo možnosti, ki lahko bistveno vplivajo na njegovo poslovno pot. Vplivi uvodnih odločitev so lahko zelo daljnosežni, zato se je treba seveda odločiti premišljeno. Med odločitvami, ki jih mora sprejeti mladi podjetnik, ki se odloča za samostojno podjetništvo, je seveda odločitev za običajni ali normirani s.p.
Razlika med običajnim in normiranim samostojnim podjetništvom
Običajni samostojni podjetnik in samostojni podjetnik normiranec si delita večino lastnosti, razlika pa je predvsem v ugotavljanju davčne osnove. Pri običajnem samostojnem podjetništvu se ta ugotavlja na podlagi dejanskih odhodkov, medtem ko se pri normiranem s.p.-ju upošteva 80% normiranih odhodkov, ki se odštejejo od prihodkov. Poleg tega pa samostojni podjetnik normiranec ni dolžen podajati letnih poročil o poslovnem izidu, kar v praksi pomeni, da ima manj računovodskih obveznosti in tudi ne potrebuje računovodskega servisa. Seveda pride pomoč računovodskega servisa prav vsem samostojnim podjetnikom, zato je zelo priporočljiva, četudi ni zakonsko zahtevana.
Poleg ugotavljanja davčne osnove pa je razlika še pri samoobdavčitvi – običajen s.p. je obdavčen po dohodninski lestvici, medtem ko je samostojni podjetnik normiranec obdavčen z 20% od davčne osnove.
Pri vsem tem je treba sicer upoštevati tudi določene omejitve, ki vplivajo na to, katera oblika samostojnega podjetništva sploh pride v poštev oziroma katera se sploh izplača. Normirani s.p. je v večini primerov omejen na 50.000 € letnih prihodkov, poleg tega ne more uveljavljati različnih olajšav. Prav olajšave lahko vplivajo na to, ali je smiselno izbrati običajen ali normiran s.p. – normiranci bodo na slabšem pri nizkih letnih prihodkih. Seveda pa gre izpostaviti še razmerje med prihodki in odhodki, na podlagi katerih se ugotavlja davčna osnova – če je odhodkov zelo malo, je normirani s.p. prava izbira, v nasprotnem primeru pa se gotovo priporoča običajno samostojno podjetništvo.